:56:02
Kaj pa morem,
ko sem napet?
:56:05
Sedel bom v koèi ob morju
in srkal èaj.
:56:09
Naj se moja upokojitev zaène!
:56:12
Daleè od voècenih norcev
bom uival in poèival.
:56:15
Spet bom èlovek.
:56:20
Zato hitro pometimo po tleh
in razsvelimo prostor.
:56:26
Èutim, vem, da lahko nekdo
razdre urok. In to kmalu.
:56:34
Zloècimo medeninaste kljuke...
:56:37
zbudimo smetinico in metlo!
:56:40
Èe bo vse po naèrtu,
bo na èas kmalu tu.
:56:46
Odprite oknice
in prezraèite prostor!
:56:50
To daj sem
in tisto tja!
:56:54
Pometite prah vseh teh let,
alost in solze...
:56:57
in jih vrzite stran!
:57:06
Spet bomo ljudje,
samo ljudje.
:57:10
Dekle nas bo konèno
osvobodilo!
:57:13
Spet bomo dobre volje.
:57:17
Spet bomo dobili
veselje do ivljenja.
:57:20
Spet se bomo igrali
in hodili na poèitnice.
:57:23
In upamo,
da bo to èim prej.
:57:27
Majhna vzpodbuda,
in e se bosta zaljubila.
:57:30
Mi pa bomo konèno
spet ljudje.
:57:36
Nobena zgodba ni
tako preeta z boleèino...
:57:38
kot zgodba
o Juliji in njenem Romeu.
:57:43
Jo lahko e enkrat prebere?
-Zakaj je ne bi ti meni?
:57:47
Prav.
:57:53
Ne znam.
-Se nisi nikoli nauèil brati?
:57:56
Nauèil sem se. Malce.
:57:59
A tega je e davno.